KORISTNI NAPOTKI OB SOOČENJU S SMRTJO
KAJ STORITI OB SMRTI DRAGE OSEBE?
Ko se soočimo s Smrtjo, je potrebno najprej o tem obvestiti dežurnega zdravnika v ZD v Vaši občini. Zdravnik opravi pregled in izda potrdilo o opravljenem mrliškem ogledu. Ko zdravnik opravi mrliški ogled, se obrnite na nas. Kontakt.
S tem ste razbremenjeni vseh nadaljnih formalnosti, saj od tu naprej mi skrbimo, da pogrebna svečanost steče po vaših in pokojnikovih željah.
OB SMRTI
Ko nam v življenju pridejo na proti težki trenutki ob smrti naših dragih, so to grenke izkušnje. Sivina, žalost, grenkoba v grlu, bolečina v srcu in samota nekje daleč v duši so ponavadi naši najtesnejši spremljevalci. Ob smrti naših dragih pa se velikokrat zazremo tudi v lastno življenje. Takrat smo še bolj ranljivi, še bolj potrebujemo pozornost, ljubezen in toplo besedo.
A kaj Smrt sploh je?
Obstaja mnogo verzij razlag, katere nam vzbujajo strahospoštovanje. Ampak smrt je vse kaj drugega kot to, kar najdemo v starih zapisih, v ljudskih izročilih in strašljivih zgodbicah. Ko sprejmemo smrt kot naraven fizični pojav, kot rojstvo, odpiranje cveta ali odpadanje listja, nam je ob neposredni izkušnji smrti naših dragih veliko lažje. In ko se zavemo, da je smrt le osvoboditev duše iz fizičnega telesa, začne odrešujoče zavedanje iztirjati zakoreninjen strah, kar občutimo kot veliko olajšanje.
NEKAJ TOPLIH BESED O PREBOLEVANJU "IZGUBE"
Vsaka "izguba" izzove vrsto občutij ter spominov. Za nekatere so te izkušnje brez posebne teže, vendar pa večini ljudi "izguba" bljižnjega lahko spremeni tok življenja za vedno.
Mogoče se ob teh besedah poraja vprašanje, zakaj žalost sploh obstaja in zakaj jo moramo prenašati - toda žalost je nekaj povsem normalnega in je odzivanje na našo "izgubo". Na površje se dvignejo strahovi pred zapuščenostjo in občutki ranljivosti, ki nas enostavno prisilijo, da se soočamo z njimi.
Zelo pomembno dejstvo je, da žalosti nikakor ne smemo potlačiti in je povsem zanikati, temveč jo moramo izraziti. Žalost tudi ni bolezen, po kateri preprosto okrevamo, to ni zgolj težava, ampak je cel tok občutij in telesnih stanj, katere postopoma in sčasoma nadomestijo druga.
DROBNI NASVETI OB ŽALOVANJU IN PREBOLEVANJU SMRTI LJUBLJENIH
Izrazite žalost! Pogovarjajte so o njej, govorite o svojih občutjih in razkrijte bolečino. Prosite za pomoč. Pomembno je, da si priznate bolečino, žalost ter zmedo, ki jo občutite; to je nekaj povsem normačnega. Sprejmite smrt, poučite se o njej in vedite, da je žalovanje proces, ki zahteva svoj čas, zato bodite prizanesljivi s seboj. Vedite, da zdravo žalovanje je le prevzemanje odgovornosti za lastno življenje.
Poslovite se! To sedaj ne pomeni, da pokojnega enostavno odslovite ali uničujete sleherno možnost pogovora s to osebo, ampak nam poslovitev dejansko samo pomaga doumeti, da ta oseba ni fizično več navzoča. Razum potrebuje nekakšen zaključek. Navadno se poslovimo s pogrebno svečanostjo, vendar pa tak obred ne pomaga le živečim, da se privadijo na življenje brez ljubljenega, temveč poslovitev pomaga tudi duhu, da dojame, da ni več del fizičnega sveta. Ne glede kako se poslovimo, ali na formalni slovestnosti ali v intimnosti svojih src, pomembno je le, da to storimo. In zavedati se moramo, da duh nikoli ne umre. Naši ljubljeni so vselej okoli nas. Lahko se pogovarjamo z njimi, včasih začutimo njihovo prisotnost, ali pa enostavno vemo, da so ob nas. Praagh je nekoč zapisal: "Nikoli ni nič izgubljenega, kar je bilo se le spreminja v nekaj drugega."
Žalujte! Žalovanje je zelo pomemben proces, saj če ne žalujemo, skozi življenje nosimo breme, da nečesa nismo dokončali. Prav tako neizživeta žalost vpliva na naše življenjske odločitve in obarva vsako situacijo, ob katero trčimo. Priznajmo si čustva, poglejmo drugače na fizično smrt in veliko hitreje bomo zaključili proces žalovanja.
Sprejmite! In si priznajte resnično situacijo, "izgubo"fizičnega telesa. Ampak to še ne pomeni, da smo je veseli ali pa da smo nehali žalovati. Ko enostavno sprejmemo, se nam odpre nov pogled na življenje, ljudi in situacije, saj vse dobi nov in drugačen pomen. Življenje lahko znova ocenimo in se pri tem vprašamo; Česa me je naučila ta situacija, katere priložnosti mi je prinesla in koliko me je spremenila ter najpomembneje: kaj novega sem spoznal-a? Ko sprejmemo tako znovavlagamo vase in v svoje življenje. Smrt bližnjega nam navadno ponudi toliko priložnosti, in čeprav življenje ne more biti spet enako kot je bilo pred njo, še vedno obstajajo stvari, ki jih počnemo, medtem ko prebivamo v veliki šoli, ki se imenuje Zemlja.
Ljubezen ne pozna meja! Ljubezen je povsod, celo v smrti in ob ljubezni nismo nikoli sami. Čeprav med nami in pokojnim ni več fizičnih občutij, je ljubezen na obe straneh še vedno živa ter greje tako nas kot tudi umrlega.
(povzeto po: James Van Praagh: Zdravljenje žalosti)
OB SMRTI ŽIVALSKIH LJUBLJENČKOV
Smrt ljubljene živali nikoli ni lahko sprejeti in za živalskim prijateljem žalujemo lahko prav tako
žalujemo kot ob smrti ljubljene osebe.
Pogosto pa se nam zgodi, da ljudje, ki nas ne razumejo, preprosto pravijo v smislu: "Saj je bila
samo žival.." Ampak resnica je, da nas je zapustil prijatelj, s katerim smo delili del življenja, s
katerim smo delili veliko stvari in med nami je zrastla velika močna vez ljubezni in soodvisnosti.
Zato j e povsem normalno, da smo ob takšnih "tolažbah" vznemirjeni in užaljeni. Zdi se nam
namreč, da nas nihče ne razume. Pomembno je, da se zavemo, da so naša občutja povsem
normalna ter da nikomur ne dovolimo, da jih zanika ali pa želi potsniti ob stran. Naša žalost in
bolečina sta zelo resnični in globoki.
Velikokrat občutimo tudi krivdo, da nismo pomagali, ali pa ko smo se odločili za evtanazijo, res
pa je, da smo dostikrat nemočni, sploh, če našaljuba žival trpi, je stara ali močno bolna.
DROBNI NASVETI OB ŽALOVANJU IN PREBOVEVANJU SMRTI ŽIVALSKIH LJUBLJENČKOV
Dovolimo si čustvovati! Pomembno je, da izrazimo čustva in sami sebi dovolimo žalovati.
Delimo svoja občutja! Najbližnji nam lahko dajo veliko opore, vendar pa nekateri preprosto niso dojemljivi za našo žalost, zato lahko oporo poiščemo tudi drugje - pri ljubiteljih živali, ki nas bodo razumeli.
Pustimo si čas! Žalujmo, dovolimo si biti žalostni, preden prehitro na mesto ljubljenčka, ki je umrl, postavimo novo žival, da bi se bolje počutili. Čeprav bomo ob novem prijatelju res lažje in hitreje preboleli izgubo starega, zvestega ljubljenca.
Smrt pa morajo starpi pojasniti tudi svojim otrokom. Kar pa je marsikdaj izjemno težka naloga, še posebej če se otroci prvič soočajo s smrtjo. Starši naj se tako še posebej potrudijo, da pomagajo otrokom izraziti njihova občutja. Pomembno je, da vsakomur v družini damo čas, ki ga potrebuje za žalovanje. Mnogi izrazijo svojo ljubezen do živali tudi s tem, da jo obredno pokopljejo.
(povzeto po: James Van Praagh: Zdravljenje žalosti)
